»Vaša mama je že starejša gospa in prijazno vam svetujem, da resno razmislite o vlogi za dom starejših občanov.« S temi besedami me je zdravnica iz Travmatološke klinike v Ljubljani, »potolažila« glede stanja po posegu delne proteze kolka pri moji mami. Samo dva dni po operaciji je zdravnica že predvidevala, kako bo potekala nadaljnja terapija – predvidena v toplicah. Ali je emšo res merilo za postavljanje diagnoze pri poteku rehabilitacije starejših bolnikov?
Mami je imela pred enim letom poškodbo desne stegnenice. Sprejeta je bila na travmatološki oddelek UKC Ljubljana. Tako operacija kot zdravljenje in kasnejša rehabilitacija v Dolenjskih Toplicah so potekali brez zapletov. Na kontrolnem pregledu, ki je bil čez 3 mesece, ji je zdravnik povedal, da celjenje poteka po pričakovanjih. Pri hoji si je pomagala s hoduljo brez koles, kar pa je zdravnika malce zmotilo – predlagal je, naj jo raje zamenja s palico. Strokovno je ocenil, da glede na njeno fizično stanje (kljub letom 80 plus) lahko pri hoji uporablja samo palico. V obdobju enega leta je v notranjih prostorih hodila že brez palice, zunaj pa je uporabljala dve pohodni palici. In še to bolj zaradi sigurnosti pri sami hoji, kot iz same potrebe.
Čez eno leto se je zgodba žal ponovila. Tokrat si je pri padcu poškodovala levi kolk. Prav tako je bila sprejeta na travmatološki oddelek. Operacija je bila glede na zahtevnost in kasnejši načrt rehabilitacije na enaki zahtevnostni stopnji kot prva. Vendar je bila presoja zdravnice glede obravnave na podobno situacijo kot pred letom dni, popolnoma drugačna. Kaj se je v tem obdobju spremenilo? Mami je bila starejša samo za eno leto, njeno fizično stanje je bilo enako kot pred prvo poškodbo. Res je, da pri starejših lahko hitro pride do sprememb, ampak vsak izmed nas je individuum. To pomeni, da pri enaki poškodbi ali bolezni, zdravljenje in sama ozdravitev lahko potekata povsem drugače. Razlogi za to so različni. Dejstvo pa je, da sama letnica rojstva (posameznika) pri tem nima nič.
Osnovni cilj zdravljenja starostnikov ni podaljševanje življenja, pač pa ohranjanje samostojnosti, mobilnosti in funkcionalnosti.
Po začetnem rahlem šoku, sem začela razmišljati. Po kakšnem ključu je zdravnica zaključila, da mami tokrat ne napotijo v Dolenjske toplice, ampak v zdravilišče Dobrna. Slednje so namenjene predvsem bolnicam z ženskimi boleznimi (rak dojk, bolezni rodil ipd.), kjer so terapije zelo prilagojene na stanje bolnic. Glede na intenzivno rehabilitacijo, ki jo je potrebovala mami, popolnoma nelogičen predlog zdravnice. Po malce bolj poglobljenem pogovoru z njo, mi je postalo hitro jasno, da ni težava v trenutnem zdravstvenem stanju, ampak v njenih letih. Med drugim sem tudi izvedela, da po treh dneh od operacije še ni hodila. Po takšnih operacijah bolnike postavijo na noge tako rekoč takoj, če so le telesno sposobni. Moje vztrajanje je obrodilo sadove. Čez eno uro je mami že hodila in vloga za Dobrno je bila preusmerjena v Dolenjske Toplice. Vse to je bilo kar naenkrat sprejemljivo in izvedljivo brez velikih težav.
Ob tej izkušnji se mi postavlja celo vrsto vprašanj. Ali je takšen način napotitve starejših bolnikov na rehabilitacijo, stalna praksa? Kaj se dogaja z bolniki za katere se ne zavzame nihče (nimajo sorodnikov ali skrbnikov)? Ali so takšni zaključki iz strani medicinskega osebja morda posledica njihove preobremenjenosti? Kaj napačne odločitve zdravstvenega osebja pomenijo za zdravljenje bolnika?
kot človečnost zdravstvenega osebja.
V pripravi je težko pričakovana zdravstvena reforma. Upam si trditi, da jo že nestrpno čakamo tako zdravniki kot bolniki. Upravičeno polagamo tako velike upe nanjo? Ali bo res rešila vse? Navsezadnje zdravijo in presojajo stanje bolnikov ljudje oblečeni v belo haljo. Strinjam se, da morajo imeti za svoje delo optimalne pogoje, ampak kljub temu, končne odločitve sprejemajo oni sami. Ali bi lahko v primeru moje mami govorili o pomenu in vlogi človečnosti?
Nekaj je tisto, kar nas učijo knjige in drugo, kaj nas izuči življenje. Čas epidemije nas je opomnil, kako hitro smo lahko ranljivi. Nas je tudi, kaj naučil? Prepričana sem, da so človečnost, zdrava kmečka pamet in empatija v sorazmerju s strokovnostjo, temelj za uspešno zdravljenje. Tega pa ne zagotovita, ne reforma in ne višje plačilo.
Po drugi operaciji je mami danes v celoti mobilna. Terapevti v Dolenjskih Toplicah so svoje delo opravili odlično, ona pa jih je ubogala in pridno sodelovala pri terapijah. Zdravnica mi je v izčrpnem pogovoru glede stanja in nadaljnjega okrevanja zatrdila, da je mami potencial (leta niso bila omenjena). Ne, ne gre za fenomen, je samo dokaz pravilnih strokovnih odločitev. Z zapisom sem želela ovrednotiti ravno pomen teh (ne vedno samoumevnih) odločitev. Res je, da zdravstveno osebje ne pozna vsakega posameznega bolnika, imajo pa »orodja« s katerimi ugotovijo njegovo stanje in temu primerno uvedejo terapije.
Če boste kdaj pred podobnim izzivom, imejte v mislih, da je za vas, ali vašega bližnjega, dovolj dobro samo tisto kar daje napredek. Ob zavedanju, da imate izbiro, boste lahko poskrbeli za najboljši možni izid zdravljenja, zadovoljstvo pa bo tako na obeh straneh.
